Ena sama plastenka. Ena nepremišljena odločitev. Posledice pa lahko potujejo veliko dlje, kot si predstavljamo. V naravi namreč nič ne obstane na mestu. Vse je povezano.

Prav to je osrednje sporočilo nove epizode podkasta Naravni prvaki, v kateri Filip Flisar gosti biologa, biokemika in dolgoletnega raziskovalca morja prof. dr. Toma Turka. Pogovor razkriva, kako tesno so naše vsakodnevne odločitve povezane z zdravjem morskih ekosistemov in zakaj se zgodba o plastiki ne začne na obali, ampak doma, ob zabojniku za odpadke, potoku ali reki.

Odpadek namreč ni problem le tam, kjer ga odvržemo. Potuje. Po rekah doseže morje, tam pa se pod vplivom sonca, valov in časa ne razgradi, temveč razpade na vedno manjše delce. Nastanejo mikroplastika in nanoplastika, ki jih s prostim očesom ne vidimo več, a ostanejo v okolju še desetletja.

Najprej jih zaužijejo najmanjši morski organizmi, nato ribe, na koncu pa se po prehranski verigi vrnejo tudi do človeka. Plastika tako ne izgine. Le spremeni obliko in postane del kroga, katerega del smo tudi sami.

V pogovoru prof. dr. Tom Turk pojasni, zakaj je morje eden najbolj občutljivih ekosistemov na svetu, kako pomembno vlogo imajo reke pri prenosu odpadkov ter zakaj lahko že majhne spremembe v našem ravnanju pomembno prispevajo k čistejšemu okolju.

Morje je največji ekosistem na Zemlji, hkrati pa eden najbolj občutljivih. Medtem ko na kopnem pogosto opazimo posledice onesnaženja, se v morju vplivi širijo precej hitreje in veliko dlje. Vsi morski organizmi so povezani v zapletene prehranske verige, zato lahko že navidezno majhna sprememba vpliva na celoten ekosistem.

Prof. dr. Tom Turk pojasnjuje, da največ groženj morju ne prihaja iz morja samega, temveč s kopnega. Podnebne spremembe, prekomerno gnojenje, različna kemična onesnažila in plastika se po rekah stekajo v morje, kjer njihov vpliv postane še izrazitejši.

• Plastični odpadki, ki razpadajo na mikro- in nanoplastiko.
• Prekomeren vnos hranil, predvsem nitratov in fosfatov iz kmetijstva.
• Podnebne spremembe, ki spreminjajo razmere v morju.
• Onesnažila iz kopenskega okolja, ki se po vodotokih širijo v obalne ekosisteme.

Ko plastenka pristane v naravi, se njena zgodba šele začne. Na kopnem lahko ostane skoraj nespremenjena več desetletij. Ko pa pride v morje, valovi, sončna svetloba in mehanski vplivi povzročijo, da razpada na vedno manjše delce. Ne razgradi se, samo razdrobi.

Najprej nastanejo večji koščki, nato mikroplastika in nazadnje nanoplastika. Prav ti najmanjši delci predstavljajo največjo težavo, saj jih organizmi zlahka zaužijejo. Dodaten vir mikroplastike predstavljajo tudi sintetična oblačila. Ob vsakem pranju se iz njih sproščajo drobna plastična vlakna, ki jih čistilne naprave ne uspejo v celoti odstraniti. Po rekah nato potujejo vse do morja.

Čeprav posameznik ne more očistiti oceanov, lahko pomembno prispeva k temu, da vanje pride manj odpadkov.