Ko govorimo o recikliranju papirja, pogosto slišimo, da je papir eden najbolj recikliranih materialov na svetu. V Evropi se danes reciklira skoraj 80 odstotkov porabljenega papirja in kartona, kar predstavlja izjemen dosežek krožnega gospodarstva. Kljub temu pa popolno, stoodstotno recikliranje ni mogoče.

Zakaj se del papirja nikoli ne vrne v reciklažni proces? Razlogov je več – od načina uporabe izdelkov do fizikalnih omejitev papirnih vlaken.

Prvi razlog je zelo preprost: ves papir ne postane odpadek v kratkem času.

Knjige, arhivski dokumenti, umetniška dela, fotografije in pomembni zapisi lahko ostanejo shranjeni desetletja ali celo stoletja. Takšni izdelki zato niso na voljo za recikliranje, čeprav so izdelani iz papirja.

V papirni industriji se zato razlikuje med količino porabljenega papirja in količino papirja, ki je dejansko na voljo za zbiranje in predelavo.

Drugo veliko skupino predstavljajo higienski papirni izdelki.

Papirnate brisače, robčki, toaletni papir, serviete in številni sanitarni izdelki so med uporabo poškodovani ali kontaminirani z biološkimi odpadki. Zaradi zdravstvenih in tehničnih razlogov takšnih materialov ni mogoče vključiti v reciklažni proces.

Čeprav so pogosto izdelani iz kakovostnih papirnih vlaken, po uporabi postanejo neprimerni za ponovno predelavo.

Mnogi potrošniki so presenečeni, ob dejstvu, da vse papirnate embalaže ni mogoče reciklirati.

Klasičen primer so škatle za pico. Če je karton čist ali le rahlo zamaščen, ga je mogoče reciklirati skupaj z ostalim papirjem. Kadar pa je prepojen z maščobo, ostanki hrane ali drugimi nečistočami, mora končati med mešanimi odpadki.

Podobno velja za papirnate krožnike, umazane embalaže za hitro prehrano in druge papirne izdelke, ki pridejo v stik s hrano. Onesnažena vlakna lahko zmanjšajo kakovost recikliranega papirja ali celo onemogočijo predelavo celotne serije zbranega materiala.

Sodobna embalaža pogosto vsebuje več različnih materialov.

Papirnati lončki za kavo imajo običajno tanko plastično prevleko, ki preprečuje prepuščanje tekočine. Nekatere embalaže za živila vsebujejo kombinacijo papirja, plastike in aluminija, medtem ko različna lepila, etikete in zaščitni premazi dodatno otežujejo recikliranje.

Preden je mogoče iz takšnih izdelkov pridobiti papirna vlakna, je treba materiale med seboj ločiti. Ta postopek je tehnično zahteven in pogosto ekonomsko neučinkovit, zato se del takšnih izdelkov ne reciklira.

Morda največja omejitev recikliranja je v sami naravi papirja.

Papir je izdelan iz celuloznih vlaken, ki se med vsakim postopkom recikliranja nekoliko skrajšajo. Ko vlakna postanejo prekratka, izgubijo trdnost in jih ni več mogoče uporabiti za proizvodnjo novega papirja.

Po podatkih evropske papirne industrije posamezno vlakno v povprečju opravi približno štiri cikle uporabe in recikliranja. Nato ga je treba nadomestiti z novimi vlakni iz lesa.

Prav zato recikliranje samo po sebi ne more zagotoviti vseh potrebnih surovin za proizvodnjo papirja. Tudi najbolj učinkovit sistem krožnega gospodarstva potrebuje določen delež svežih vlaken.

Čeprav skoraj polovico surovin v evropski papirni industriji predstavlja zbran odpadni papir, je druga polovica še vedno odvisna od primarnih vlaken iz lesa.

Nova vlakna niso potrebna le zaradi rasti povpraševanja po papirnih izdelkih, temveč predvsem zaradi nadomeščanja vlaken, ki so po večkratnem recikliranju izgubila svoje lastnosti.

To pomeni, da trajnostna proizvodnja papirja temelji na dveh stebrih: učinkovitem recikliranju in odgovornem gospodarjenju z gozdovi.