Večina Slovencev o odpadni embalaži razmišlja le nekaj sekund na dan. Izpraznimo plastenko, jo odložimo v rumeni zabojnik pred blokom in nadaljujemo s svojimi opravki.

Redko pa pomislimo, kako izjemno udoben je v resnici sistem, ki nam to omogoča.

V Sloveniji lahko večina prebivalcev embalažo odda v neposredni bližini svojega doma. V številnih občinah se embalaža zbira po sistemu »od vrat do vrat«, na voljo so tudi ekološki otoki in zbirni centri. To pomeni, da uporabnikom ni treba iskati oddaljenih zbirnih mest ali samostojno organizirati prevoza odpadkov.

Takšna izkušnja se nam zdi samoumevna. Toda v resnici gre za storitev, ki zahteva veliko organizacije, infrastrukture in vsakodnevnega dela.

Prva analiza stroškov zbiranja komunalne odpadne embalaže v Sloveniji je pokazala, da sistem zbiranja letno stane več kot 43 milijonov evrov. Ob tem se postavlja zanimivo vprašanje: kaj pravzaprav dobimo za ta denar?

Ena največjih prednosti slovenskega sistema ravnanja z odpadki je njegova dostopnost.

Večino embalaže lahko oddamo zelo blizu doma. V številnih občinah se embalaža zbira neposredno pri gospodinjstvih po sistemu »od vrat do vrat«, prebivalcem pa so na voljo tudi ekološki otoki in zbirni centri.

To pomeni, da nam ni treba zbirati plastenk v garaži več mesecev ali voziti kartonskih škatel in steklenic na oddaljene lokacije. Sistem je zasnovan tako, da storitev pride do uporabnika in ne obratno.

Prav zaradi tega je ločevanje odpadkov za večino ljudi postalo del vsakdanje rutine:

• embalažo ločimo doma,
• odložimo jo v ustrezen zabojnik,
• komunalna služba poskrbi za odvoz.

V ozadju pa deluje obsežen logistični sistem, ki ga večina uporabnikov nikoli ne vidi.

Komunalna vozila morajo redno obiskovati naselja, soseske, večstanovanjske objekte, ekološke otoke in zbirne centre. Zbrano embalažo je treba prevzeti, prepeljati in pripraviti za nadaljnje postopke sortiranja in predelave. 

Plastenke, folije, lončki in kartonska embalaža hitro napolnijo zabojnike, čeprav njihova masa ni velika. Zaradi tega so potrebni pogosti odvozi in dobro organizirana logistika. Steklo pa zahteva drugačen način zbiranja in transporta.

Vse to pomeni, da sistem ni sestavljen iz ene same poti ali enega samega zabojnika, ampak iz številnih različnih tokov materialov, ki jih je treba učinkovito upravljati.

Prav ta dostopnost in pogostost odvozov sta eden od razlogov, da zbiranje embalaže predstavlja pomemben del stroškov sistema ravnanja z odpadki.

Predstavljajmo si drugačen sistem.

Namesto zabojnika pred hišo bi morali embalažo sami voziti v zbirni center. Vsako plastenko, steklenico ali kartonsko škatlo bi morali odpeljati  sami, podobno kot danes poskrbimo za nekatere posebne vrste odpadkov. In za vsako oddajo materialov bi morali plačati posebej.

Verjetno bi bilo ločevanja manj, recikliranja manj, uporabniška izkušnja pa bistveno slabša.

Slovenski sistem je zgrajen na drugačni logiki. Cilj je, da je pravilno ravnanje z odpadki za prebivalce čim bolj preprosto, hitro in dostopno.

Prav zaradi tega lahko danes večina ljudi embalažo odda v neposredni bližini doma.

Številka 43 milijonov evrov ne pomeni zgolj »odvoza smeti«. Predstavlja strošek sistema, ki vsak dan omogoča, da lahko prebivalci odpadno embalažo oddamo blizu doma – v zabojnik pred hišo, na ekološki otok ali v zbirni center.

Za tem stojijo vozila, ki vsak dan prevozijo zbiralne poti po mestih, naseljih in vaseh, vozniki in komunalni delavci, ki praznijo zabojnike, ter infrastruktura, ki omogoča zbiranje embalaže po vsej državi.

Stroški vključujejo nakup, vzdrževanje in obnavljanje voznega parka, gorivo, delo zaposlenih, praznjenje zabojnikov pri gospodinjstvih in večstanovanjskih objektih, praznjenje ekoloških otokov ter organizacijo in načrtovanje celotnega sistema zbiranja.

Vključujejo tudi prevoz zbrane embalaže do zbirnih centrov, delovanje teh centrov ter skladiščenje embalaže do njenega prevzema v nadaljnje postopke sortiranja in recikliranja.

Gre za enega največjih logističnih sistemov javnih služb v Sloveniji. Sistem, ki ga večina prebivalcev opazi le za nekaj sekund, ko odloži plastenko, kartonsko škatlo ali steklenico v ustrezen zabojnik, v ozadju pa vsak dan povezuje ljudi, vozila, infrastrukturo in procese po vsej državi.