Filip Flisar ni tipičen okoljski ambasador. Ne pridiga. Ne moralizira. Vse, kar govori, izhaja iz izkušenj. Z njim recikliranje ni toliko dolgočasen seznam pravil, kot je bolj pogovor ob pivu. Pa vendar, ko spregovori o naravi, postane resen. Ker zanj to ni modna muha. Je osebna zgodba.

Nekdanji študent biosistemskega inženirstva in svetovni prvak v smučarskem krosu, danes pa oče in podjetnik. A skozi vse to se vidi povezava: povezanost z lokalno naravo. Tudi njegov podjetniški projekt, blagovna znamka Pohorska šunka, je v osnovi poklon okolju, iz katerega izhaja: »Če ne bi bil tako povezan s Pohorjem, ta izjava o pohorskih šunkah na svetovnem prvenstvu ne bi nikoli postala več kot šala. Ampak meni je bilo pomembno, da naredim nekaj lokalnega, s spoštovanjem do tradicije. V šunki so pohorske rastline: brin, jerebika, brusnice. To je moj poklon naravi.«

Filip Flisar je človek, ki naravo doživlja iz prve vrste. Kot športnik, kot oče, in kot nekdo, ki si želi, da bi bil svet, v katerem odraščajo otroci, še vedno poln dreves, svežega zraka in poti, kjer se lahko izgubiš, ali najdeš.

»Smučarji imamo z naravo sladko-kisel odnos. Koliko nam je dala lepega, toliko nas je tudi tepla z mrazom, vetrom in snegom. Naravo imam rad v dobrem in slabem, definitivno jo spoštujem,« pravi. Odraščal je v Mariboru. Pohorje je bilo njegovo igrišče, učilnica in telovadnica. Danes se tja vrača s kolesom, iskat mir.

»Včasih sem prosti čas poskušal izkoristiti tako, da sem šel s prijatelji nekam ali pa da se je nekaj dogajalo. Zdaj pa ga poskušam izkoristiti za to, da se umirim. In da se zaradi tega ne obtožujem, ne ‘psihiram’.«

Pravi, da Slovenci pogosto pozabimo, kakšen privilegij imamo: »Slovenski način življenja temelji na temu, da smo razvajeni od narave. Ker lahko vsak dan odpremo vrata, če le ni močan dež in gremo ven v naravo, s psom, v miru, brez skrbi. To je luksuz, ki ga marsikje po svetu nimajo.«

Meni, da moramo ta privilegij bolj ceniti, če ga ne želimo izgubiti: »Če potuješ recimo tudi v visoko razvite države … ja, njihova narava je prekrasna, ampak je bolj zahtevna. Tukaj imamo pa res bolj primerne temperature in tudi vse, kar imamo, je lepo ohranjeno, čisto. Ko živiš drugje, šele vidiš, kako zelo smo razvajeni. In kako malo bi bilo treba, da to izgubimo.«

»Tudi jaz ne vem natančno, kaj se dogaja z mojimi odpadki. In bi bilo zelo zanimivo to vedeti,« iskreno prizna Flisar. Ta občutek je pogost. Sistem ravnanja z odpadki večinoma ostaja skrit očem in veliko ljudi se sprašuje, ali ločevanje sploh kaj pomaga, ali ne gre vse na isti kup.

A v resnici je zgodba drugačna. Odpadki, ki jih doma odložimo v pravi zabojnik, ne končajo na enem kupu, ampak gredo skozi natančen proces sortiranja, kjer se materiali ločujejo strojno in ročno, po vrstah in kakovosti. Samo tako lahko postanejo nova surovina.

A prav tu pride do pomembnega obrata. Ko Filip izve, da Slovenija sodi med države z najbolj učinkovitim sistemi ločenega zbiranja in recikliranja embalaže v Evropi, se pogled spremeni: »To mi daje motivacijo, da ločujem. Ne zato, ker bi si to nekdo izmislil ali nas silil v to, ampak zato, ker s tem naredim nekaj dobrega zase, za svoje otroke in za prihodnje generacije.« pove Flisar. In ravno v tem je bistvo sistema. Deluje takrat, ko ima smisel za posameznika in ko je njegov trud dejansko poplačan.

Flisar opozarja tudi na nevaren mit, da posameznikov prispevek k recikliranju ni pomemben: »Če imaš ta občutek, izgubiš motivacijo. Ko izgubiš motivacijo, sistem razpade.« Slovenski model temelji prav na nasprotnem. Na skupnem učinku. Na tem, da vsak kos pravilno ločene embalaže šteje in da se skupaj sestavi v rezultate, ki so merljivi in vidni.

Recikliranje zato ni zgodba o popolnosti, ampak o sodelovanju. In dokler ljudje vedo, da njihov trud ne izgine, ima sistem prihodnost.

Filip ve, kako deluje ekipa. Bil je njen del že kot otrok na snegu, kasneje pa v reprezentanci, na štartu največjih tekem. In prav ta izkušnja mu daje dragoceno perspektivo, ko govori o recikliranju.

»V športu so dnevi, ko te vse boli, ko je slabo vreme, ampak če imaš cilj, greš čez to. Enako je pri ločevanju. Vzame mi samo pet sekund več, ampak na koncu naredi razliko«

Ko izgubiš motivacijo, je ekipa tista, ki te povleče naprej. Zato verjame, da mora tudi pri okoljskih navadah vsak posameznik delovati kot del širše skupnosti. »Pri nogometu ti nič ne pomaga, če samo ti tečeš, ostali pa stojijo. Enako pri ločevanju. Če vsak naredi svoj del, imaš ekipo, imaš rezultat.«

Po njegovem mnenju je ključno, da ne podležemo občutku »kaj pa bo moj en košček spremenil«. Vsako dejanje šteje, tako v igri kot pri varovanju okolja. In ko vsak da svoj »met na koš«, lahko zadene tudi celotna ekipa.

Z iskrenostjo in zdravo logiko pove tisto, kar bi marsikdo moral slišati. »Ljudje trgajo WC papir, kot da imajo sto metrske riti,« reče in se zasmeje. Nato pa resno doda: »Če bi vsak porabil pet lističev manj na dan, si predstavljate, koliko dreves bi ostalo?«

Prav zato se mu zdi ključno, da vsak naredi nekaj. »Če bi vsak človek na mesečni ali letni ravni porabil deset manj plastičnih flaš, pa to pomnožiš s prebivalstvom, so to ogromne količine.«

In prav pri vsakodnevnih navadah vidi največ možnosti za spremembo. »Recikliranje je kot trening. Ko se ti ne da, se moraš spomnit, zakaj to delaš. Da ne ločuješ, ker te nekdo sili, ampak ker s tem narediš nekaj za svojega otroka. Za svoj gozd. Za svoje spomine.«

Filip odgovori preprosto: 

»Ker želimo živeti naprej tako, kot živimo zdaj. Ker hočemo imeti mir, zdravje, naravo. In ker vemo, da to ni samoumevno. Če želimo ohraniti slovenski način življenja, ga moramo tudi ščititi.«

Kot oče zdaj še bolj občuti odgovornost. »Rad bi, da se moja hči lahko nekoč brez skrbi igra v gozdu, da ima pitno vodo iz pipe. To so stvari, ki smo jih mi jemali za samoumevne. Danes niso več.«

In če bi moral projekt “Slovenija reciklira” povezati z eno samo mislijo?

»Brez ločevanja ni rezultata. To ni stvar sistema. To je stvar nas.«