Danes je ločevanje odpadkov za večino gospodinjstev del vsakdana. Plastenke odlagamo v zabojnike za embalažo, kartonaste škatle v zabojnike za papir, steklenice v zabojnike za steklo. Takšen sistem se nam zdi samoumeven, vendar ni vedno bilo tako.

Kaj pa bi se zgodilo, če odpadkov ne bi ločevali? Če bi plastenke, kartonske škatle, steklenice in drugi odpadki končali v istem zabojniku?

Sam sistem zbiranja odpadkov od vrat do vrat morda ne bi bil bistveno drugačen, bi pa bil bistveno manj učinkovit celoten sistem ravnanja z odpadki po zbiranju. Posledično bi bili višji tudi stroški, ki jih na koncu vedno plačamo mi, končni potrošniki.

Največja razlika med ločeno in neločeno zbranimi odpadki je v tem, kaj se z njimi zgodi po zbiranju. 

Ko embalažo pravilno odložimo v ustrezen zabojnik, ostane material razmeroma čist in primeren za nadaljnjo predelavo. Papir, plastika, kovine in steklo lahko postanejo sekundarne surovine za izdelavo novih izdelkov.

Takšni materiali imajo vrednost. Podjetja jih lahko uporabijo v proizvodnji, zato jih je mogoče prodati na trgu sekundarnih surovin. Kar zniža stroške celotnega sistema ravnanja z odpadki.

Vsaka tona kakovostno zbrane in reciklabilne embalaže tako predstavlja vir materiala, ki pomaga zmanjševati skupne stroške sistema.

Če pa embalaža konča med mešanimi odpadki, je zgodba pogosto drugačna. Materiali se med seboj pomešajo, onesnažijo in izgubijo del svoje uporabne vrednosti. Težje jih je sortirat. Velik del jih ni več mogoče kakovostno reciklirati, zato postanejo predvsem strošek.

Pogosto slišimo, da odpadki, ki jih ni mogoče reciklirati, končajo v energetski izrabi oziroma sežigu. Toda tudi to ni brezplačna rešitev, sežig predstavlja dodaten strošek za sistem ravnanja z odpadki.

Odpadke je treba zbrati, sortirati, prepeljati in financirati še delo obrata za energetsko izrabo. Vsi ti postopki ustvarjajo stroške.

Zato je za sistem bistvena razlika, ali iz tone odpadkov pridobimo uporabne materiale za nadaljnjo predelavo ali pa moramo to isto tono obravnavati kot odpadek, ki ga je treba dodatno obdelati oziroma odstraniti.

Danes stroške ravnanja z odpadki financiramo na dva načina.

Del stroškov zbiranja  odpadne embalaže krijemo uporabniki preko komunalnih storitev. Drug del sistema (sortiranje, predelava, sežig) pa preko proizvajalčeve razširjene odgovornosti financirajo podjetja, ki dajejo embalažo na trg.

Toda tudi kadar stroške nosijo proizvajalci, ti stroški ne izginejo. Podjetja jih vključijo v svoje poslovanje in posredno tudi v ceno izdelkov.

Na koncu stroške sistema vedno plačamo končni potrošniki, bodisi preko komunalnih položnic bodisi preko izdelkov, ki jih kupujemo.

Zato je za naše nižje stroške pomembno vprašanje, kako učinkovit je sistem.

Ločevanje odpadkov ne pomeni zgolj skrbi za okolje.

Pomeni tudi, da lahko odpadke recikliramo in tako pridobimo več uporabnih materialov in manj odpadkov namenimo sežigu.

Čim bolj čisti so ločeno zbrani materiali, večja je njihova uporabna vrednost in manj stroškov nastaja v nadaljnjih fazah ravnanja z odpadki.

Če bi večina embalaže končala med mešanimi odpadki, bi bilo mogoče reciklirati manj materialov, več odpadkov bi bilo treba dodatno obdelati, posledično pa bi se povečali tudi skupni stroški sistema.