Ko doma odvržemo plastenko v rumeni zabojnik ali steklenico v zbiralnik za steklo, imamo pogosto občutek, da smo opravili svojo nalogo. Odpadek je ločen, sistem recikliranja pa bo že poskrbel za ostalo. Toda za preprostim dejanjem ločevanja odpadkov se skriva eden najbolj kompleksnih javnih sistemov sodobne družbe: sistem logistike in zbiranja odpadne embalaže od vrat do vrat.

Novo poročilo Zbornice komunalnega gospodarstva Slovenije (ZKGS) je oktobra 2025 prvič podrobneje razkrilo dejanske stroške zbiranja komunalne odpadne embalaže v Sloveniji za leto 2024 in obenem odprlo pomembno vprašanje: ali kot družba sploh razumemo, kako kompleksen in učinkovit je slovenski sistem ločevanja?

Analiza prvič sistematično prikazuje dejanske stroške zbiranja posameznih vrst embalaže in ponuja pomemben vpogled v delovanje sistema, ki ga večina prebivalcev pozna predvsem skozi zabojnike pred svojimi domovi.

Njena pomembnost je danes še večja, saj se Slovenija pripravlja na izvajanje novih evropskih pravil, ki bodo na novo določila, kdo nosi stroške zbiranja in ravnanja z odpadno embalažo.

Večina ljudi se s sistemom ravnanja z odpadki sreča le takrat, ko odvrže embalažo v ustrezen zabojnik. Kaj se z njo zgodi potem, koliko stane njeno zbiranje in kdo te stroške pokriva, pa ostaja večinoma skrito očem javnosti.

Prav zato je analiza pomembna. Prvič omogoča boljše razumevanje dejanskih stroškov sistema, ki vsak dan skrbi za zbiranje embalaže iz gospodinjstev, njeno pripravo za nadaljnjo obdelavo ter transport do sortirnic.

Hkrati predstavlja pomembno podlago za prihajajoče spremembe na področju proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO), ki jih uvaja nova evropska uredba o embalaži in odpadni embalaži (PPWR).

V analizi je sodelovalo 26 izvajalcev javne službe zbiranja komunalnih odpadkov, med njimi tudi največja slovenska komunalna podjetja. Zajeti podatki predstavljajo približno 57 odstotkov vseh v letu 2024 zbranih količin mešane komunalne odpadne embalaže, zato rezultati veljajo za zelo reprezentativne.

Po ocenah analize so skupni letni stroški zbiranja komunalne odpadne embalaže v Sloveniji znašali več kot 43 milijonov evrov.

Gre za stroške, povezane z zabojniki, vozili, gorivom, zaposlenimi, praznjenjem zbiralnic, delovanjem zbirnih centrov in celotno logistiko, ki pobira odpadno embalažo od vrat do vrat in omogoča, da konča v sistemu nadaljnje obdelave.

Analiza kaže, da med posameznimi vrstami embalaže obstajajo precejšnje razlike.

Povprečni stroški zbiranja so znašali:

• mešana komunalna odpadna embalaža: približno 280 evrov na tono,
• papirna embalaža: približno 312 evrov na tono,
• steklena embalaža: približno 152 evrov na tono,
• lesena embalaža: približno 65 evrov na tono.

Največji skupni strošek predstavlja mešana komunalna odpadna embalaža, saj je je količinsko največ. V letu 2024 je bilo zbranih več kot 112.000 ton te embalaže, stroški njenega zbiranja pa so presegli 31 milijonov evrov.

Na prvi pogled bi lahko pričakovali, da so stroški povezani predvsem s težo odpadkov. V praksi pa je pomembnejša logistika.

Mešana embalaža: veliko volumna, veliko prevozov

Mešana embalaža se večinoma zbira po sistemu »od vrat do vrat« in na ekoloških otokih. Ker gre za lahek material z velikim volumnom, se zabojniki hitro napolnijo, čeprav masa odpadkov ni velika.

To pomeni več praznjenj, več prevozov in več stroškov.

Papirna embalaža: lahka, a prostorsko zahtevna

Papir ima podobno težavo. Zaradi velike prostornine zahteva pogostejše praznjenje zabojnikov in več transporta, kar povečuje stroške zbiranja.

Steklo: težje, a logistično učinkovitejše

Pri steklu je položaj drugačen. Čeprav je težko, zavzame manj prostora glede na svojo maso. Zabojniki se polnijo počasneje, zato je zbiranje pogosto učinkovitejše in stroškovno ugodnejše.

Lesena embalaža: posebnost slovenskega sistema

Analiza opozarja tudi na zanimiv pojav pri leseni embalaži. Količine ločeno zbrane lesene embalaže pri komunalnih podjetjih so relativno majhne, ker se večina odpadne lesene embalaže zbere pri pravnih osebah – podjetjih. 

Med najbolj zanimivimi ugotovitvami analize je podatek, da stroški zbiranja komunalne odpadne embalaže predstavljajo približno 67 odstotkov vseh stroškov zbiranja komunalnih odpadkov v Sloveniji. 33 odstotkov pa torej predstavljajo mešani (ostali) komunalni odpadki, biološki odpadki, kosovni odpadki… 

To pomeni, da skoraj dve tretjini stroškov sistema zbiranja odpadkov odpade na embalažo.

Podatek jasno kaže, kako pomemben del sistema ravnanja z odpadki predstavlja prav embalaža in zakaj postaja njeno učinkovito zbiranje vse pomembnejša okoljska in finančna tema.

Danes stroške zbiranja komunalne odpadne embalaže plačujemo uporabniki komunalnih storitev. Zbiranje embalaže iz gospodinjstev je namreč del javne službe ravnanja z odpadki, stroški pa so vključeni v komunalne storitve, ki jih plačujejo gospodinjstva in drugi uporabniki.

Proizvajalci po drugi strani že danes preko sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO) plačajo sortiranje in nadaljnjo predelavo oziroma recikliranje odpadne embalaže.

Nova evropska uredba o embalaži in odpadni embalaži (PPWR) pa uvaja načelo polnega pokritja stroškov. To pomeni, da bodo morali proizvajalci oziroma organizacije za ravnanje z odpadno embalažo v prihodnje pokriti tudi stroške zbiranja komunalne odpadne embalaže.

Kaj natančno prinaša nova evropska uredba, kako bo spremenila financiranje sistema in kakšne posledice bo imela za proizvajalce, komunalna podjetja ter potrošnike, predstavljamo v naslednjem članku.